Javorč, Osoje

Danes sem se na poti na Javorč odločil, da se izognem asfaltirani cesti, po kateri sva se zadnjič vzpenjala z Robijem.

Na začetku iste doline Rakulk se gozdna cesta odcepi desno in se začne prijetno vzpenjati – deloma po makadamu, deloma po gozdnih vlakah. Do vrha sem vijugal sem ter tja in večinoma sledil prav tem vlakam, ki so vožnjo naredile še bolj zanimivo.

Koča na Javorču je bila ob tej jutranji uri še zaprta, zato sem pot nadaljeval naprej proti dolini. Ker sem na vrhu ostal brez zasluženega čaja, sem se na poti navzdol ustavil pri vikendu Milana in Minke – vzgojiteljice iz vrtca.

Nazadnje sem bil tam še kot otrok, več kot 25 let nazaj, zato sem moral najprej malo raziskati, kako sploh priti do njiju. Srečanja smo bili vsi zelo veseli. Postregla sta me z najboljšim domačim čajem in odličnim štrudljem.

Potem pa še tisti pravi spust v dolino – tak, za prste obliznit. Na nekaj mestih je bil sicer tehnično zahteven, a z malo previdnosti povsem vozljiv. Po mojem mnenju celo lepši kot tisti, ki sva ga zadnjič odpeljala z Robijem.

Ker mi je ostalo še dovolj časa, sem iz Žirov štartal še proti Mrzlemu vrhu in dnevu dodal še en lep vzpon.