Mrzli vrh

Danes sem imel za sabo že en vzpon – Javorč.

Ko sem stal pri avtu, sem se spraševal, ali imam v nogah še dovolj energije za Mrzli vrh (987 m). Ravno takrat sta poleg mene parkirala dva pohodnika iz Maribora. Vprašala sta me, kje je pot na Mrzli vrh, in povedala, da sta se pripeljala tako daleč samo zato, ker na vrhu menda cvetijo žafrani.

Malo sem se pošalil, da poleg vijolične barve prav pride še kak odtenek zelene, in jima pokazal smer, kamor sem se nameraval odpraviti tudi sam.

Pravzaprav sta bila onadva tista, ki sta me dokončno prepričala. Če sta se pripeljala z drugega konca Slovenije samo zato, da vidita ta vrh, potem ga moram iti pogledat tudi jaz.

Akcija! In to kakšna. Že na začetku se začne petkilometrski klanec proti Mrzlemu vrhu. Strmina ne popušča, noge pa so bile po prvem vzponu že kar načete.

Na srečo vsakega klanca enkrat zmanjka – in tudi tega je. Na vrhu pa prava poezija. Če je Golica znana po narcisah, bi lahko Mrzli vrh brez težav preimenovali kar v Vijolični vrh.

Spust nazaj v dolino je bil pravi užitek – hiter, tekoč in predvsem ne tehnično zahteven, tako da se lahko res prepustiš vožnji. Tako dober, da nimam niti ene fotografije. Ampak ponavadi je ravno tako – ko je vožnja najboljša, fotoaparat ostane v žepu