Javorč

Kolega Robi me je povabil na Javorč (901 m). Ker sem bil na vrhu samo enkrat in še to kot mladič sem bil takoj akcijski. Pot do Javorča je s kolesarskega vidika še kar monotona saj se pot postopoma dviguje v celoti po asfaltni cesti. Ob prijetnem tempu in pogovoru se prebijeva na Javorč, se ustaviva v koči, si privoščiva čaj in nato na prijetnejši del ture - spust. Ta je fajn, mestoma zelo zahteven in po mojem mnenju terja dobro pripravljenega kolesarja z ustrezno mtb opremo.

Prvi del spusta se konča v Žireh, vasi kjer avtobus vozi na koledar.

Sledi mukotrpen vzpon po cesti nazaj na Javorč – tisti del, kjer noge postavljajo pod vprašaj vse vaše življenjske odločitve – in nato še ena akcijska vožnja v dolino.

A tu moram vstopiti v vlogo skrbnega blogerja in vas opozoriti na lokalno posebnost. Ko se spuščate z bunkra na Javorču, se držite gozdne poti in obvezno levo – sicer se po 100 metrih znajdete na travniku prve kmetije, kjer lastnik ne mara kolesarjev.

To sva odkrila na lastni koži, ko sva spoznala njegovega psa, ki je bil nad nama, recimo diplomatsko, precej navdušen. Najinega iskrenega opravičila gospod ni sprejel, srečo pa sva imela, da je bil pes bolj razumen od lastnika in se je umiril ravno dovolj dolgo, da sva se dostojno – a hitro – poslovila in pobrala v dolino.

V dolini pa seveda regenracijsko pivo!