Polhovec

Danes je bil dan za kolesarsko ekspedicijo. Cilj: Polhovec (948 m), po domače Pouhovc.

Od poletja sem že malo pozabil, kako neusmiljeno se znajo na nekaterih odsekih stisniti izohipse. Kar naenkrat se pot postavi pokonci, kot da bi te hotela preveriti, ali si res prišel z razlogom. Vlažno listje pa je poskrbelo za dodatno dinamiko – na nekaj mestih sem moral sestopiti in kolo raje potisniti, kot tvegati nenadzorovan zdrs. Do vrha ni pretirano zahtevno, a zadnja klančina pred ciljem zahteva malenkost več odločnosti in nekaj globljih vdihov. Na vrhu je nova klopca kjer se lahko nadihate.

Ker energije še ni zmanjkalo, sem na poti skočil še na Svetega Petra hrib.

Spust je bil svojevrstna avantura. Nekaj novih vlak me je premamilo s prvotno začrtane poti in hitro sem se znašel na neznanih stezicah. To so tisti trenutki, ko se načrt umakne radovednosti — in prav tam pogosto najdeš najboljše odseke. Vsaka radovednost ima svojo ceno. Na eni izmed vlak se je podlaga nenadoma vdala in kolo je dobesedno pogoltnilo živo blato. V trenutku sem obstal do gležnjev, z občutkom, da me bo teren zadržal kot trofejo. Nekaj manevriranja, malo trme in precej blata je bilo potrebnega, da sem se izkopal in nadaljeval pot. Na srečo sem izplaval — nekoliko težji, a z nasmeškom pod čelado.

Pred Zavrhom stoji osamljena kmetija, ki jo budno čuva pes po imenu Šara. Kolesarje sicer vestno oblaja, a če ga pokličeš po imenu, se hitro umiri. Majhen trik za miren prehod in lep zaključek ture.