Pod Špik nad Tratico

»Kjer se beton v klanec vgradi, tam se gradbenemu mojstru k ljubci mudi.«

Za ta klanec proti planini lahko vsaj za začetek rečem, da se je gradbenemu mojstru zares mudilo. Klanec je bil konkreten, serpentine pa pri gradnji nepotreben luksuz. Cesta gre praktično naravnost v hrib. Ko prebrodiš prvo krizo, pa se pot nekoliko zravna. Takrat se odprejo tudi prvi res lepi razgledi na Kanin in okoliške vršace, zato je trud hitro poplačan.

Zadnjih 200 metrov sva kolesi potiskala po gozdni poti. Če vas svizci, ki jih na planini kar mrgoli, ne zanimajo preveč, lahko ta del brez težav izpustite in raje izberete makadamsko pot, ki pa zaradi svoje strmine tudi ni ravno nedolžna.

Ko sva končno prišla do koče Brazzo, pa mini šok. Na tabli napis v angleščini:

»The hut is closed due to a lack of water, but we serve beer!«

No water? No problemos, amigo! Two cold beers, please! Hydration is hydration!

Pot nazaj je bila v primerjavi z vzponom precej manj zanimiva. Namesto gozdnih poti in razgledov naju je čakal predvsem asfalt, ki sva ga pozabila takoj ko sva skočila v hladno Rabeljsko jezero.

Gledano v celoti pa je bil izlet popoln in v te planine se bova definitivno še vrnila.