Planina Zaprikraj

Na planino Zaprikraj se bova skoraj zagotovo še vrnila – tura naju je res navdušila, kljub temu da ni bila ravno lahka.

Začela sva v Čezsoči in se po glavni cesti spustila proti Kobaridu. Ta del je sicer hiter, a če bi še enkrat izbirala, bi raje ubrala pot na levem bregu Soče, ki je mirnejša in prav tako lepo prevozna z gorskim kolesom. V Kobaridu sva prečkala znameniti Napoleonov most in začela z vzponom proti Drežnici ter naprej do Drežniških Raven.

Na razcepu sva se držala desno proti Gornjim Ravnam, nato pa tik pred turistično kmetijo Žvanč zavila desno v smeri planine Zaprikraj. Po dobrem kilometru sva prispela do parkirišča Na Ravnah – Pri koritu, kjer se asfalt konča. Tam sva si pri napajalnem koritu napolnila bidone, nato pa skočila še do bližnjega slapu Curek, ki je prijetna kratka popestritev pred nadaljevanjem ture.

Od tu naprej se začne zares. Sledi približno pet kilometrov dolg vzpon po makadamskih serpentinah, ki zna biti kar zahteven. Ne toliko zaradi same strmine, ampak predvsem zaradi razrahljane podlage, ki otežuje oprijem. Na srečo so najbolj strmi deli utrjeni z betonom, kar nekoliko olajša vzpon. Kadar pa zmanjka sape, razgledi hitro pomagajo – pogled na severozahodni greben Krna (Krn, Srednji vrh, Krnčica, Vrata) je res impresiven.

Na okoli 1200 metrih nadmorske višine sva prispela na planino Zapleč, od koder se že odpre pogled proti planini Zaprikraj. Malo višje se prikažejo še poslopja sirarne, ki stojijo na tej obsežni planini. Zaprikraj s svojimi prostranimi pašniki deluje res mogočno in po najinem mnenju spada med najlepše planine v Posočju.

Za povratek sva se najprej vrnila po isti poti do Drežniških Raven, nato pa sledila oznakam proti Magozdu in naprej po pohodno-kolesarski poti na levem bregu Soče. Ta del je bil prijeten in bolj umirjen zaključek ture, ki naju je lepo pripeljal nazaj v Čezsočo.