Nanos

S Klemenom sva se na hitro slišala dan prej: “Greva jutri na Nanos?”

Dopust v službi požegnan. Plan potrjen. Gremo!

Štartala sva v mrzlo jutro, s temperaturami pod lediščem. Prvih nekaj minut je še škripalo med zobmi, potem pa sva se ogrela – noge so stekle, debata tudi. In kar naenkrat je bil Nanos že pred nama.

Sredi poti pa nepričakovan prizor – v svežem snegu jasno vidne medvedje stopinje. Očitno se gospod še ni odločil za zimsko spanje. Midva sva se raje odločila, da bova malo glasnejša. Za vsak slučaj.

Na koncu sem bil, kljub solidni kondiciji, kar pošteno zdelan. Misli so že uhajale k regeneracijskemu pivu.

Klemen? Njemu je do 100 kilometrov manjkalo samo še 2 km. Seveda je naredil še en krog po Logatcu potem pa sva skupaj nazdravila – zasluženo pivo in burger, kot se spodobi.