Lavtarski vrh in Sv. Tomaž

Zgodnje toplo pomladansko vreme naju je enostavno zvabilo ven — takšnih dni se ne sme zapraviti za štirimi stenami. Zavrtela sva pedala in se odpravila na loške kucle, ki sta jih kolesa že pogrešala čez zimo.

V Pevnem sva zavila mimo cerkve v grapo in ob Pevniškem potoku nadaljevala smer proti Planici. To je spet neka nova potka, kako priti do Planice — očitno se človek nikoli ne naveliča iskati novih variant do istega cilja.

Letos je na pot padlo kar nekaj starih dreves in ker jih lokalni gozdar že dolgo ni pospravil, sva z Ivo in motorko vzela stvar v svoje roke. Mislim, da nisva naredila nobene velike škode — če pa se gozdar vseeno počuti prizadetega, naj se oglasi pri meni na kakem mrzlem pivu. Stvar se da zgladiti.

Pod Planico sva pot nadaljevala čez Lavtarski vrh in se spustila v Praprotno, od tam pa naprej proti Sv. Tomažu in nato do Naceta pod Lubnikom. Mala opomba za tiste, ki bi šli za nama: cestnim odsekom do Sv. Tomaža se lahko na parih mestih izogneš po poti skozi gozd in travnik. Če greš čez travnik, se lepo drži kolesnic od traktorskih gum — tako bo imela živina dovolj hrane in kmet ne bo imel razloga, da bi na nas kolesarje gledal postrani.

Z vrha Naceta sva se po gozdni stezi spustila mimo Sv. Lovrenca in se zapeljala v dolino — naravnost proti zasluženemu pivu, ki je po takšnem dnevu okus imel čisto drugačen kot tisto iz hladilnika doma.