Kobariški stol

Kobariški stol – ali po domače kar Stu je najvišji vrh slovenskega dela tega dolgega, suhljatega pogorja, ki se kot kak zaspani maček preteguje med Julijci in predalpskim svetom. Njegov greben meri kar 34 kilometrov in se samozavestno vleče od Kobarida pa vse do Humina v Italiji.

Južna pobočja so bolj asketska – strma, travnata, tu in tam skalnata in skoraj brez dreves. Kot bi jim kdo rekel: »Fantje, danes brez sence!« Severna stran pa je čisto druga zgodba – tam se nizek gozd vzpenja skoraj do vršnega grebena.

In razgled? Z grebena je tak, da te za trenutek utiša. Pred nama so se zvrstili Krn, veriga Julijskih Alp, Kanin, Montaž in Viš, v ozadju pa še Karnijske Alpe in Dolomiti. Proti jugu so se odprle beneške doline, čez Furlansko nižino pa se je na obzorju svetlikal Tržaški zaliv.

Midva sva štartala iz Čezsoče in se po dolini spustila do Žage, nato pa zavila proti mejnemu prehodu Učja. Malo pred mejo se cesta odcepi levo. Vzpon je enakomeren in brez drame, tako da sva brez večjih naporov prikolesarila do planine Božca. Tam sva se ustavila pri kmetiji, kjer zorijo ovčji siri. Prijeten oskrbnik nama je postregel z jutranjo kavo, dodal nekaj spodbudnih besed in na kratko razložil zgodovino sirarstva. Kava + sirarska zgodba = popoln alpski “briefing”.

Nato sva se spustila po južnem pobočju grebena, ki je v primerjavi s severnim, skoraj povsem brez gozda. Razgled proti dolini reke Nadiže in travnatih obronkov je tako lep, da se moraš včasih kar opomniti, da je dobro gledati tudi pred kolo.

Pot od mejnega prehoda Učja do planine Božca ni zahtevna in je povsem primerna tudi za gravel kolo. Spust proti severni strani pa zna biti malce bolj živahen, saj makedam na nekaterih odsekih ni povsem utrjen. Nič strašnega – le toliko, da ostaneš buden in z nasmehom priznaš, da je Stu včasih malo navihan.