Gontarska planina

Tokrat brez ekipe – samo jaz, kolo in popolna svoboda. Zadnjič sem bil tukaj z Mahovo ekipo, danes pa sem si vzel čas. Brez hitenja, brez občutka, da koga zadržujem. Ustavil sem se, kjer mi je pasalo, naredil kakšno fotografijo in enostavno užival v trenutku.

Vzpon skozi hrastniško grapo je idealen za uvod. Ravno prav dolg in ravno prav zahteven, da se telo ogreje in noge ujamejo pravi ritem. Ko prideš do odcepa za Sv. Barbaro, nadaljuješ proti Osovniku – približno tri kilometre poti, ki te postopoma pripeljejo do sedla, kjer se križa več smeri. Levo vodi pot na Osovnik, desno pa se začne vzpon proti Gontarski planini.

Pot se na določenih odsekih kar konkretno postavi pokonci. Ni ravno nedeljski sprehod, ampak če so razmere suhe, kot so bile danes, se da večino odpeljati brez sestopa. Ravno pravšen izziv, da ohraniš fokus in uživaš v vožnji.

Na vrhu te pričaka preprosta klopca in razgled, ki hitro odtehta ves trud. Pogled proti Polhograjcem in Sv. Jakobu vedno naredi svoje. To je tisti trenutek, ko si vzameš minuto, narediš požirek vode in samo obstaneš.

Zadnjič smo se tukaj obrnili in vrnili po isti poti, danes pa sem želel nekaj več. Spust sem nadaljeval desno po pešpoti proti Igalam, nato proti Govejku, čez Osovnik in naprej v Pungart. Linija, ki na koncu ponudi točno tak spust, kot si ga želiš – tekoč, igriv in ravno prav tehničen, da ostane zanimiv do zadnjih metrov.

In ker se takšni dnevi ne zaključijo kar tako, sem se na poti domov ustavil še v Škofji Loki. Slaščičarna Mesec je bila logična izbira. Sladoled, ki ga tam dobiš, je brez pretiravanja eden boljših – in po takšni turi si vsako kepico več kot zaslužiš.

Popoln zaključek dneva: dobra tura, lep razgled in sladoled kot pika na i.