Ermanovec in Slajka

Kolo sem dal na streho čisto za hec – bolj v upanju kot zares – da bo Ondrej za kakšno “ekšpidicijo” in da narediva en konkreten krog po njihovi lokalni hosti.

Odpre vrata in takoj je bil za akcijo.

Žene in mladiče sva poslala peš proti Slajki – da odkljukajo svojo dozo razgibavanja in da jim zvečer ne gredo traparije po glavi – midva pa sva se zapodila v strmino proti Ermanovcu. Prvi metri so vedno malo test realnosti: noge še hladne, klanec pa brez milosti. Do vrha sva večinoma grizla asfalt, a je ob dobrem pogovoru pot presenetljivo hitro minila. Ko imaš zraven pravega sogovornika, so tudi serpentine krajše.

Na vrhu kratek vdih, en pogled na razgled – potem pa spust.

Nazaj dol? Čista poezija. Tista prava, kolesarska. Linije so se same odpirale, ovinki so vabili, podlaga je držala. Toliko dogajanja, toliko fokusa in užitka, da sem uspel narediti samo eno fotografijo. In iskreno – to je ponavadi znak, da je bilo res dobro.

Takšne “čisto za hec” ture so na koncu vedno najboljše