Baška grapa - Možic - Bohinj

To je po mojem mnenju ena najlepših gorskokolesarskih tur v Sloveniji. Tokrat so me punce odložile na Petrovem Brdu, jaz pa sem se od tam podal na pot. Že od začetka se trasa po gozdni vlaki enakomerno vzpenja – nič preveč agresivno, a dovolj, da te lepo ogreje. Med vožnjo se počasi dvigaš pod vrhove Lajnarja in Slatnika, vse do končnega cilja – Možica.

Celotno območje ima prav poseben zgodovinski pečat. Tu je nekoč potekala meja med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo, kjer je stala tudi znamenita Rupnikova linija. Gre za obrambni sistem iz časa pred drugo svetovno vojno, poimenovan po generalu Leonu Rupniku. Čeprav utrdbe nikoli niso bile uporabljene v pravem vojaškem smislu, so še danes raztresene po pokrajini in dajejo turi poseben, skoraj skrivnosten pridih.

Ko se vzpenjaš proti vrhu, se spodaj odpira pogled na Baško grapo v daljavi pa te spremljajo razgledi na verigo Spodnjih Bohinjskih gora – od Koble in Črne prsti pa vse do Rodice in Vogla. Teren je kraški, poln vrtač in razgibanih poti, kar naredi vožnjo še bolj zanimivo. Ob poti naletiš tudi na številne ostanke vojaške infrastrukture – vhode v rove, lepo ohranjene bunkerje in celo staro kasarno, kjer danes mirno pasejo ovce.

Vrh Možica (1602 m) se ponudi res spektakularen razgled – Julijci na eni strani, bohinjske gore na drugi. Tisti trenutek na vrhu je eden tistih, ki ga ne pozabiš hitro.

Za zaključek pa še nagrada – dolg in uživaški spust po široki mulatjeri proti Soriški planini, nato pa nadaljevanje vse do Bohinjskega jezera. Tam sem si brez razmišljanja privoščil skok v vodo, ki je bil po taki turi več kot zaslužen. Popoln zaključek dneva.